Gregorjevo
Na tujem
Slovani, Romani, Germani
Spuščanje luči po vodi ima tradicijo v širšem evropskem prostoru. Plavajoče luči so poznali Slovani, Romani in Germani. Tudi v teh skupnostih so šego izvajali ob različnih terminih zimsko-pomladnega obdobja, ki so bili podobno kot v naših krajih vezani na dni, ko je sonce glede na zemljo v posebnem položaju. To pomeni, da je tudi v teh okoljih staro tradicijo, ki je bila vezana na predkrščanska verovanja, krščanska kultura samo prekrila z novimi pomeni, obredi pa so se ohranili. Mlajše tradicije so v krajih po Evropi prevzele dvojno vlogo – varovanja določenih prostorov pred poplavami in vlogo prekinitve rabe umetne svetlobe pri rokodelskem delu.
Podobno kot pri slovenskih različicah šege so tudi drugod pritrdili luči v plavajoče modele hišic, ladjic, cerkvic itd., in sicer s pomočjo sveč, smol, slam, trsk in drugega. Obred je bil soroden ognjenim kolesom, ki so jih v večjem delu Evrope (posebno pa v Vzhodnih Alpah) kotalili v času poletnega sončnega obrata. Podatek o spuščanju gorečih koles v vodo obstaja tudi za Tržič.
Šega spuščanja luči po vodi je bila posebej živa v Železni Kapli na Koroškem, v več krajih na Bavarskem, v Švici, na vzhodu Francije, na Češkem, v Makedoniji itd.
Bavarska
Med starejša poročila o šegi spuščanja luči po vodi sodijo poročila iz Bavarske iz 16. stoletja. Najstarejši podatki o šegi izvirajo iz leta 1541 iz Regensburga. V tem letu so na pepelnično sredo mizarjem prepovedali njihovo cehovsko šego – potapljanje luči v Donavo, s čimer so mizarji oznanili konec zimskega dela. Šega spuščanja luči po vodi je bila v tem in drugih mestih prepovedana s protestantskimi reformami leta 1541. Kar je bilo leta 1541 v Regensburgu ob Donavi rokodelcem prepovedano, se je v Passauu obdržalo kot »Ilzer Haferlfest«, pri katerem so si v letih med svetovnima vojnama ljudje podarili glinen vrček piva in spuščali luč po vodi. Podatki z območja južne Nemčije iz 16. stoletja kažejo, da je bila šega spuščanja luči po vodi povezana s cehi, s tedanjo cehovsko ureditvijo in denarnim plačilom.
Koroška
V Železni Kapli na Koroškem, blizu naši Gorenjski, niso spuščali gregorčkov, niti za Železno Kaplo ni znano, da bi se tam dogajalo kaj posebnega v povezavi z gregorjevim. Je pa po oblikovni in obredni plati v Železni Kapli podobna šega spuščanja cerkvic, ki se dogaja 1. februarja, na večer pred svečnico. Poročilo s konca 19. stoletja govori o tem, da so pred svečnico otroci izdelovali ali si dali izdelati majhne cerkvice iz lepenke, ki so jih pritrdili na deščico. Line, okna in vrata so prelepili z modrim, rdečim ali rumenim prosojnim papirjem, v cerkvico pa postavili svečo ter cerkvico pritrdili na vrh dolgega droga.
Ko je v cerkvi zazvonila večernica so bili otroci s cerkvicami, v katerih so bile prižgane sveče, že zbrani pri cerkvi Marije v Trnju zunaj trga. Ko je zvon odzvonil zdravamarijo, so zdrveli skozi trg do gradu Hagenegg, ki je bil oddaljen kakih deset minut hoje. Spotoma so vpili v en glas: »Ante pante populore, ante pante populore …« Od daleč je bilo slišati kakor litanije. Samo včasih se je kdo vmes oglasil z besedilom »Kocljeva vrata cviliore!«. Ko so otroci skupaj z drugimi vaščani prišli na most čez Belo, so se ustavili. Otroci so sneli cerkvice z drogov in jih spustili v vodo, da jih je ta odnesla. V ustnem izročilu se je ohranilo, da so cerkvice po vodi spuščali zaradi velike povodnji, ki se je zgodila »pred davnimi časi« na večer pred svečnico. Da sta šegi spuščanja cerkvic v Železni Kapli in spuščanje gregorčkov sorodni, ni dvoma, niti to ne, da sta obe rasli iz istih korenin.
Makedonija
V Makedoniji so 6. januarja, na dan sv. treh kraljev, po Ohridskem jezeru
spuščali prižgane sveče, ki so jih dali na majhne deske, da jih je veter odnesel daleč proč od obale. V 19. stoletju so bile šege spuščanja luči po vodi povezane z napovedovanjem prihodnosti, v času zime znane na Češkem. Tam so na predvečer sv. treh kraljev v okolici Chrudima na vzhodu Češke dali lučke v orehove lupine in jih postavili v posodo z vodo – ne v reko ali na jezero, kot npr. na Slovenskem ali v Makedoniji. Verjeli so, da bo življenje tistega, čigar luč bo najdlje gorela, najdaljše. V Pragi so luč po vodi spustili na predvečer 16. maja – dan sv. Janeza Nepomuka, ki velja za češkega narodnega svetnika.
Poljska
V Lubanu na Poljskem, ki leži nedaleč od tromeje Nemčije, Češke in Poljske, so na veliki četrtek v znak zaključka preje po reki Luban spustili plavajoče predmete, v katere so vstavili lučke. V opisu šege spuščanja luči po vodi (»Lichterfortschicke «) so omenjene tudi goreče bakle oziroma metle. V Franciji je šega povezana s prvo postno nedeljo, ki hkrati velja za znanilko pomladi. Na predvečer sv. Gregorja so šego poznali v Gerardmerju na severovzhodnem delu Francije, v Grenoblu pa so čolničke s svečami po vodi spustili 25. marca, na dan Marijinega oznanjenja.
Švica
Podobne šege spuščanja luči po vodi najdemo v Švici, kjer so te prav tako povezane z obdobjem pomladi. 6. marca goduje sv. Fridolin, opat in misijonar, ki je v Sackingenu ob nemško-švicarski meji ustanovil novo opatijo in kjer je njegov grob. Velja za zavetnika živinorejcev in krojačev, za pomoč ga kličejo ob povodnji, priporočajo se mu za lepo vreme. Na ta dan so ponekod v Švici poleg drugih dejanj, povezanih z ognjem, npr. kurjenjem kresov, metanjem letečih gorečih koles, otroci po vodi spuščali ladjice iz jelovih storžev, na katerih so bile sveče. V okolici Züricha je bil to znak za konec dela v vaških delavnicah.
Praznovanja drugod
Sorodne šege spuščanja luči po vodi so znane tudi drugod v svetu, v obdobju, ki je vezano na najkrajšo noč v letu, npr. v Lerwicku na Shetlandskem otočju, kjer se je razvil eden največjih tovrstnih festivalov. Na kresni večer so luči po vodi spuščali ponekod v Rusiji, kjer so dekleta v vodo dala vence cvetja (pogosto osvetljene s svečami), da bi iz načina gibanja venca ugotovile svojo prihodnost. Kres so na vodi kurili na Finskem v času poletnega solsticija, v Estoniji so v tem obdobju zažgali stare ribiške čolne. Vence cvetja so v času kresa spuščali po vodi v Litvi, na Poljskem in Portugalskem. Šege, vezane na lucijino, so znane v skandinavskih deželah, a zaenkrat ni indicev, da bi bile povezane s spuščanjem luči po vodi. Na Švedskem je sicer znana šega, ko na lucijino dekletu na glavo dajo venec, na katerem so pritrjene goreče sveče, a ga potem po vodi ne spustijo.
Praznovanja, povezana z lučmi, poznajo tudi drugod po svetu, npr. na Nizozemskem, Tajskem, Filipinih, v Indiji, Egiptu, Mehiki, na Kitajskem in drugod. Na Tajskem so vsako leto novembra na bananine liste dali svečo in jo spustili po vodi. V Laosu in Mjanmaru je povezana z budistično tradicijo, vezana je na lunin koledar. Prižgano svečo so na listih ali lesu bananovca spustili po vodi, preden pa so jo dali na vodo, so si nekaj zaželeli. Dlje ko je sveča gorela, večja je bila možnost, da se jim bo želja uresničila. Spuščanje luči po vodi je znano pri hindujcih v Indiji in Pakistanu. Na Japonskem spuščajo luč po vodi za preminulimi.
Sorodnih dejanj bi v svetu našli še veliko. Marsikje v Evropi in po svetu so se preoblikovala v turistično prireditev in ostajajo v tej obliki živa še danes.
Oglejte si še:
Ko gre luč v vodo in se prične pomlad
Starodavna šega, ki se je ohranila do danes, simbolično naznanja prihod pomladi. Knjiga predstavlja značilnosti in posebnosti gregorjevega na Slovenskem in spuščanja luči po vodi drugod po svetu.