Gregorjevo
Predkrščanske
korenine
Ogenj v vodo
Praznovanje gregorjevega, kot ga poznamo danes, temelji na spuščanju gregorčkov po vodi na predvečer godu sv. Gregorja (12. marca). Izhaja iz tradicije rokodelcev, ki so v pomladanskem času simbolno pozdravili prihod daljšega svetlega dela dneva, ki jim je omogočil delo ob naravni svetlobi. Če pogledamo še dlje v preteklost, je praznovanje gregorjevega nasledilo predkrščansko obredje, pri katerem so ob prehodu iz starega v novo leto na ali v vodo dali ogenj.
Voda in ogenj (kot paradigma sonca) imata v starodavnih verovanjih poseben pomen. Voda je bila predpogoj za življenje, zato so ji pripisovali
svetost in čarobne lastnosti. Obenem so jo povezovali s predstavo o smrti; reke so v mnogih mitih nastopale kot meja oziroma stik med svetovoma živih in mrtvih.
Čaščenje ognja pa je bilo povezano s soncem. Ogenj so ljudje spoštovali, častili in oboževali. Verjeli so, da ima nadnaravne lastnosti in da jih bo zaščitil v času, ko je šlo staro leto h kraju, novo pa se še ni začelo.
Ker niso razumeli vzroka ponavljanj naravnih ciklov, obenem pa so bili od njih življenjsko odvisni, so z izvajanjem določenih obredov poskusili vplivati na cikle in s tem nadzorovati oziroma zmanjšati kaotični princip in negotovost. Ob prelomnih dnevih, kot sta denimo oba solsticija, so zato kurili kresove, da bi se zaščitili. Obenem so verjeli, da z ognjem vračajo svet v trenutek stvarjenja, začetka – in s tem rodnosti in obilja. Kresove so kurili tudi na druge dni, kasneje tudi na krščanske praznike.
Povezava ognja in vode oziroma polaganje ognja na vodo je bila zelo pogosto del starih ritualov, še posebno so jih izvajali proti suši. Pri Slovanih denimo je moral Perun z ognjem premagati Velesa, da je ta odprl vodo, ki je nato dala novo življenje. Podobno so po celi Evropi poznali podobne obrede, bodisi proti suši, bodisi kot darovanje vodi, pogosto je bila z darovanjem povezana tudi obredna golota.
Gregorijanski koledar
Šega spuščanja luči po vodi za gregorjevo bi bila lahko ostalina starodavnega obeleženja pomladanskega enakonočja, ko svetli del dneva nadvlada temnega – 21. marca. Do 16. stoletja, ko je veljal stari julijanski koledar, je sv. Gregor godoval na ta dan – prvi pomladni dan. 24. februarja 1582 pa je papež Gregor z bulo Inter gravissimas razglasil reformo koledarja, po kateri je bilo treba koledar skrajšati za 10 odvečnih dni. 4. oktobru leta 1582 je tako sledil 15. oktober, god sv. Gregorja pa odtlej ne sovpada več z enakonočjem, ampak pade na 12. marec. Iz tega razloga je med ljudmi še dolga stoletja dan godu sv. Gregorja veljal za prvi pomladanski dan. Bil je »star prvi kmetiški spomladanski dan«,
Po spremembi koledarskega sistema so ljudje nekatere šege in navade ohranjali na stare dni julijanskega koledarja ali jih za vsak primer izvajali še na dan, ki ga je določal gregorijanski koledar. Bali so se, da bi z zamenjavo datumov vznemirili sile, ki bi slabo vplivale na letino in posmrtno življenje. V obdobju pokristjanjevanja so staro šego ohranili in ji zgolj dali nov pomen iz konteksta rokodelskega družbenega okolja.
Polnoč
Glede šeg in z njimi povezanega časa je pomembno še nekaj. Noč je temno, nepregledno, kaotično obdobje med dvema svetlobama -urejenima dnevoma. Zato je bila noč pravi čas za izvajanje obredov. Po starem računanju časa se je nov dan začel zvečer s pričetkom noči, kar je razlog,da so se starodavni obredi začenjali zvečer, na začetek praznika. Tudi gregorjevo se ne začne praznovati na dan godu sv. Gregorja, kakor ga določa današnje razumevanje časa, temveč na večer pred njegovim godom, na večer, ko se je po starih predstavah začel nov dan.
Šele od tedaj, ko se je začel dan meriti z urami, je veljalo, da se nov dan začne s polnočjo – prej se je začel z večerom.
Oglejte si še:
Ko gre luč v vodo in se prične pomlad
Starodavna šega, ki se je ohranila do danes, simbolično naznanja prihod pomladi. Knjiga predstavlja značilnosti in posebnosti gregorjevega na Slovenskem in spuščanja luči po vodi drugod po svetu.