Gregorjevo
Rokodelska tradicija
Praznovanje
Gregorjevo se tradicionalno praznuje na predvečer godu sv. Gregorja, ki datira 12. marca. Takrat so čevljarji in drugi rokodelci vrgli »vuč u vodo«, kot še danes rečejo v Tržiču, da je odnesla delo ob slabi razsvetljavi, ki so jo rokodelcem v temnem delu dneva dajali sveča, oljenka, petrolejka ali drug vir svetlobe.
Hišice
Glavni akterji šege naj bi bili mlajši fantje – vajenci in otroci iz rokodelskih družin, pa tudi drugi otroci. Zanimivo je, da so se spuščanja gregorčkov udeleževala tudi dekleta, o čemer zgodnejši viri ne pričajo. Po vodi so spuščali različne predmete, največ pa papirnate hišice in cerkvice, izdelane iz trdega papirja ali lepenke in postavljene na lesene deske. Včasih so jih imenovali »čolnički« ali »hišice«, viri na več mestih omenjajo tudi »cambohe«. Hišice so imele okna, na katerih je bil tanek rdeč ali rumen prosojen papir, da je skozenj prosevala svetloba sveče, ki je bila prižgana v notranjosti. Namesto sveče so predmete lahko napolnili z oblanci, cunjami in smolo ter polnilo zažgali in jih nato goreče spustili po vodi. Hišice so po vodi spuščali na dva načina, in sicer so jih bodisi preprosto položili v vodo, da jih je odplavila, bodisi so jih imeli privezane na daljših vrvicah, ki so preprečile, da bi odplavale navzdol po strugi, kjer bi se potopile.
Lihtpratel
Nekateri viri navajajo ocenjevanje hišic, ki je bilo v navadi med fanti in so se mu pridružili tudi mojstri. Poleg spuščanja ognja oziroma luči po vodi so v Tržiču kurili slamnat kres, po zraku pa vihteli »baklje iz starih, v smoli namočenih metel«, pogosto v obliki kroga ali ležeče osmice. Po slavju so mojstri svoje pomočnike in vajence nagradili z večerjo, ki so jo imenovali »lihtpratel«. Dogodek so spremljali gledalci. Jože Kralj, po domače Kralov Pepe, rojen 1909, je leta 1991 povedal, da naj bi si gregorjevo v Tržič prišli ogledat celo iz daljnega Egipta – kar je povsem mogoče, kajti v Egiptu so imeli plantažo bombaža Glanzmannovi, solastniki Bombažne predilnice in tkalnice Tržič.
Izvor šege
Šega dajanja luči v vodo sega globoko v predkrščansko obdobje. Sorodni obredi so imeli takrat pomen ohranjanja reda in usklajevanja z naravnimi cikli, od katerih so bili ljudje eksistencialno odvisni. V obdobju pokrščevanja so šego ohranili, pomen pa prilagodili spremenjenemu kulturno-verskemu kontekstu. Vsaj od 15. stoletja naprej pa jo viri povezujejo z rokodelsko tradicijo prenehanja dela ob umetni luči ali pa z zaščito pred poplavami.
Podaljševanje svetlobe
V 15. stoletju so delovni čas, ki ga je dotlej določala sončna svetloba, v trgih in mestih začeli podaljševati z rabo luči. Ta je v zimski dobi spremenila življenjski utrip rokodelcev in v koledarski krog vnesla dve praznovanji, ki ju prej niso poznali: praznovanje ob začetku zimskega dela ob umetni svetlobi in praznovanje njegovega konca. Na Slovenskem se je uveljavilo prepričanje, da se delo ob luči začne na dan sv. Mihaela in konča na dan sv. Gregorja. A posamezni zapisi – tudi iz krajev, kjer je bilo v znak prenehanja dela ob umetni svetlobi znano spuščanje luči po vodi – določajo tudi druge datume pomladnega prenehanja dela ob luči.
Podobno tudi v drugih delih Evrope obstajajo zgodovinski opisi spuščanja luči po vodi, ki šego prav tako povezujejo z označevanjem zaključka dela ob umetni svetlobi in navajajo različne datume. Večina slovenskih pričevanj o spuščanju gregorčkov navaja, da je šlo le za govorico in šego, ki so jo ljudje spoštovali. V luči teh pričevanj velja, da je spuščanje luči po vodi v znak prenehanja dela ob umetni svetlobi imelo bolj simboličen kot praktičen pomen. Rokodelci naj skratka ne bi več vedeli, zakaj spuščajo gregorčke, praznovanje se je ohranilo kot podedovana navada.
Razlikovanje
Opisi praznovanja gregorjevega se razlikujejo od kraja do kraja. Viri in spomini ljudi, ki pričajo o spuščanju gregorčkov, so večinoma mlajšega izvora in se med seboj v marsičem razlikujejo. Lucija Pernuš iz Zgornje Bele pri Preddvoru je leta 1966 – tedaj je bila stara 74 let – tako kot domala vsi pričevalci glede prekinitve dela ob umetni svetlobi omenila, da se je to »samo tako reklo … v resnici žbic nismo nikdar kovali pri umetni luči, ampak zmerom le ob svetlobi, ki je od štokov prihajala z ognjišča, z ješe«. Tovrstna pričevanja vnašajo dvom v resničnost dejstva, da so luči po vodi spuščali zaradi poletne prekinitve dela ob umetni svetlobi. Šegi najverjetneje botruje veliko bolj temeljni in prvinski razlog.
Oglejte si še:
Ko gre luč v vodo in se prične pomlad
Starodavna šega, ki se je ohranila do danes, simbolično naznanja prihod pomladi. Knjiga predstavlja značilnosti in posebnosti gregorjevega na Slovenskem in spuščanja luči po vodi drugod po svetu.