Gregorjevo
Zbirka
gregorčkov
Gregorčki imenujemo predmete – hišice, cerkvice, barčice itd. – v katerih je luč, ki jo daje sveča ali ogenj, in jih (predvsem otroci) na predvečer gregorjevega spustijo po vodi. S tem naznanijo prihod dela leta, ko je dan dovolj dolg, da rokodelcem ni bilo več treba delati ob umetni svetlobi.

Gregorček
Izraz gregorček se je uveljavil v zadnji tretjini 20. stoletja. Zapisan je bil že leta 1942 v Slovenčevem koledarju, leta 1944 v knjigi Pod vernim krovom in leta 1952 v Narodopisju Slovencev, povzel pa ga je tudi Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev. Čeprav je del stroke dvomil v ustreznost tega izraza, so ga ljudje pod vplivom strokovnih razprav in medijev sprejeli za svojega.
Največja zbirka gregorčkov
Največjo zbirko gregorčkov hrani Tržiški muzej. Nastajati je začela ob koncu osemdesetih let 20. stoletja, ko je šego gregorjevega proučevala kustosinja Tržiškega muzeja mag. Tita Porenta. Zbirka šteje prek 100 gregorčkov, ki so jih v različnih obdobjih in z različnim namenom izdelali otroci in odrasli – pretežno iz Tržiča in okolice, a tudi od drugod.
Muzej pod splošnim imenom gregorček ne hrani zgolj predmetov, ki so bili narejeni, da bi jih za gregorjevo spustili po vodi, temveč tudi predmete, ki so bili izdelani za razstave, pripravljene z namenom obeleževanja gregorjevega. Sem sodijo gregorčki, izdelani kot interpretacije zgodnejših pričevanj; bolj ali manj natančno izdelane makete tržiških hiš, ki so jih za gregorjevo ustvarjali z namenom razvijanja tehnično rokodelskega znanja; tudi izdelki, ki so nastali ob raznih razmišljanjih o dediščini, ki jo je mogoče povezati z gregorjevim in spuščanjem luči po vodi.

Oglejte si še:
Ko gre luč v vodo in se prične pomlad
Starodavna šega, ki se je ohranila do danes, simbolično naznanja prihod pomladi. Knjiga predstavlja značilnosti in posebnosti gregorjevega na Slovenskem in spuščanja luči po vodi drugod po svetu.